P   A   N   A   R   O   K

MONIKA IN ROBERT PODPEČAN

​

Moniko in Roberta Podpečana povezujeta življenjska in ustvarjalna

pot. Sta tankočutna opazovalca zunanjega sveta in prav takšna

likovna interpreta. Tako kot sta med seboj neločljiva, je tudi

slikarstvo za vsakega izmed njiju neločljivi del življenja, ki ga

uresničujeta z izjemno radostjo. Njuno slikarstvo gre v smeri

realističnega oziroma naturalističnega podajanja motivne snovi.

Dela odlikujejo disciplinirana poteza, barvna živahnost in

uravnotežena kompozicijska gradnja, skrbno pa obravnavata tako

detajle kot celoto. Ob njunih skupnih interpretativnih smernicah pa

je tudi veliko tistega povsem osebnega, intimnega, značilnega za

vsakega izmed njiju.

​

Robert je afiniteto do likovnega ustvarjana in izostren občutek

podedoval po svoji mami oziroma je v njihovi družini slikarstvo

prisotno že skozi tri generacije. Svoj potencial pa je preko mentorjev

tudi študijsko oblikoval in nadgrajeval. Monika je bila najprej njegova

kritičarka, a magnetizem slikarstva je tudi njo zvabil v kreativni

proces. Nekatera dela, predvsem velikega formata, uresničujeta

celo s skupnimi močmi.

​

Njun motivni repertoar zajema klasične téme, kot so krajina, še

posebej narava, ki je za njiju prostor navdiha in oddiha, priljubljeni

so jima figuralni liki, tako različne živali kot portretne upodobitve

ljudi, prisotna pa je tudi tihožitna motivika. V svojih delih še posebej

rada opevata lepote Slovenije in se poklanjata naši snovni dediščini.

Ustvarjalno potujeta tudi v druga, eksotična okolja in odkrivata

življenje v njih.

​

Za Roberta Podpečana je ob motivni raznolikosti značilna še

tehnično-izvedbena raznovrstnost. Najpogosteje slika v akrilu in

olju, ustvarja pa tudi v pastelu in akvarelu. Kot odličen risar se

izraža v risbah s svinčnikom, ki nastopajo kot avtonomne in

zaključene likovne stvaritve. V liričnem nagovoru prisega na

prepoznavnost in jasnost, na oblikovno in barvno dovršenost,

vendar se znotraj tega okvira pojavljajo občutene variacije, ki

razkrivajo zazrtost v obdobje romantike, skozi poudarjeno

zanimanje za barve in svetlobe pa je slutiti impresionistične

naglase. Verizem in ustvarjalni perfekcionizem ga vodita celo dohiperrealističnih rešitev. Mestoma poteze dobijo impulz močnejše

notranje energije in predstavljajo odmik od discipliniranosti v

sproščenost. Avtor načine in pristope vselej izbira in variira v želji,

da bi podkrepil vsebino naslikanega.

​

Svet zunanjega mu predstavlja optični normativ, ki ga z vso

predanostjo želi prenesti na slikovno površino. V naravi, v vedutah

in panoramskih prizorih odkriva oblike, barve in svetlobe, ki jih s

prvinsko močjo in zavezujočo zvestobo do resničnosti prenaša na

slikovno površino. Krajinski izseki so skrbno izbrani, da bi z njimi

zajel ambientalne raznolikosti in jih predstavil z vsemi topografsko

opredeljivimi nadrobnostmi in celo dokumentarnimi vrednostmi.

Kompozicije so uravnotežene in prepričljivo popeljane v prostorsko

iluzijo. V lirično zasnovano, slikarsko občutljivo pripoved pa avtor

vnaša tudi slikovite dialoge med svetlobo in senco, vzpostavlja

romantično vznesenost ali pa dramsko napetost hipnih atmosferskih

stanj.

​

V figuralnem sklopu so pogosto prisotne različne živali h katerim

pristopa s portretno natančnostjo in kompleksnostjo. V

animalističnih intencah je dosežena zunanja podobnost, kateri avtor

pridružuje razkrivanje različnih živalskih stanj in nravi ter

vzpostavljanje življenjskega prostora, ki postane dodaten

pojasnjevalec živalskega lika. Živali so zvesto in prefinjeno,

polnoplastično in dovršeno, skratka nazorno prevedene v novo,

likovno stanje.

​

Vse te slikarjeve likovne prvine se še posebej izkristalizirajo v

upodobitvah človeka. Na tem področju ima posebno mesto ženska

figura, ki v različnih oblikah, kot portret, polakt ali akt, izpričuje

slikarjevo estetizirano uglajenost. V delih se manifestira

perfekcionistična, oblikotvorna poteza, bogat izbor barv, občuteno

razpiranje posameznih barvnih imenovalcev in iskanje zahtevnih

nians, raziskovanje senc in osvetljav, občutek za plastično

oblikovanje. Portreti izbrank so žive podobe, nekakšni dvojniki.

Osebe so predstavljene v slogu klasičnega figuralnega

podobotvorja in premorejo zahtevano zunanjo mimetizacijo, preko

izraznosti obraza in drže telesa pa se odpira tudi notranje svojstvo

vsake upodobljenke.Ne glede na motiviko ali tehniko je slikar ustvarjalni perfekcionist, ki si neutrudno prizadeva za tehnično dovršenost v formalnem in barvnem pogledu. Vse to dosega z natančnim, večplastnim in

dolgotrajnim delom v polju slike. Njegova disciplinirana in

oblikotvorna poteza sledi trdni in eksaktni risarski armaturi. V barvni

paleti je prisoten snovni realizem, prežarjen s slikarjevo živostjo in

pozitivno orientacijo, zato slike vedno zaigrajo »vivace«.

 

Monika Podpečan je najprej spremljala moževo ustvarjanje, ga

občudovala in tudi kritično ocenjevala, nato pa je še sama stopila na

ustvarjalno pot. Slikarstvo je postalo njeno veselje, še posebej pa

njena terapija, saj je dolgotrajno in natančno delo v polju slike zanjo

neke vrste meditacija. Avtorica ob tem ohranja vez s svojim dragim

pokojnim sinom in doživlja svojstveno katarzo. Čeprav njeno

slikarsko delovanje traja le desetletje, dela presenečajo s kvaliteto,

z živostjo motivov in z energijo barv. Vasilij Kandindinski pravi, da

imajo barve, tako kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do

duše. Avtoričina barvna paleta, na kateri so še posebej priljubljene

tople, iluminirane barve, kot so rdeča, oranžna in rumena, pričajo o

njej sami, o njeni radoživosti, o energiji, ki jo poseduje, o optimizmu,

ki ga premore. Pri ustvarjanju je zaznati živahnost in raziskovalnost,

a slikarske kompozicije so trdno vpete v okvire zakonov likovne

sintakse. Ustvarjanje je premišljeno, precizno in skrbno.

​

Med motivi izstopata krajina in živalski svet. Del afriškega miljeja so

mogočni sloni in levi, posamezni liki ali pa cele živalske družine.

Avtorica v zunanje danosti vključuje tudi skrb za prepričljivo

ponazoritev njihove kože in snovnosti nasploh. Svoje ustvarjanje

koncentrira tudi na upodobitve konj. Ti jo nagovarjajo s svojo lepoto,

gracioznostjo, plemenitostjo, močjo pa tudi dinamiko. Avtorica svojo

ustvarjalno misel in dejanja usmerja na ta čudovita bitja, na njihove

glave in na trup. Sledi anatomskim značilnostim, vzpostavlja moč

elegantnega mišičastega telesa in v statičnih slikarskih prizorih

pričara gibanje.

​

Priljubljen slikarkin motiv je tudi mogočen svetilnik, ki dominira

valovanju morja in predstavlja kažipot. V njem je tudi nekaj

simbolnega, saj sveti in kaže pot vsem nam, ki smo neke vrste

»mornarji« na plovbi življenja.Monikina posebnost pa je poslikava dežnikov. Na njih razpira najrazličnejše motive, še posebej pa ohranja stik z našo tradicijo, z

vzorci, ki pripadajo naši kulturni dediščini, še posebej slovenskemu

ornamentu. Za slikanje pogosto izbere čudovite in svojstvene

ornamente Jožeta Karlovška in tako ohranja njegovo dediščino.

 

Z oblikovno jasnostjo in eksaktnostjo ter barvno prefinjenostjo, ki

odlikuje tovrstno področje njenega delovanja, avtorica razkriva

izostrene likovno-estetske norme. Po avstrijsko-angleškem

umetnostnem zgodovinarju Ernstu Hansu Gombrichu je namreč

edini popolni estetski učinek dosežen prav v ornamentu. Monika pa

tudi sicer neguje kompleksen občutek za lepo in lepota je tesno

povezana z umetnostjo oziroma je, kljub spreminjajočim se

normativom in trendom, še vedno ena izmed njenih sestavin. Tako

tudi v poimenovanju nekaterih likovnih akademij ostaja pojem »lepe

umetnosti« (Accademia di Belle Arti).

​

Milan Butina je zapisal, da umetnost bolj nagovarja kot druge stvari

v naravi. In likovna dela Roberta in Monike Podpečan so

nagovarjajoča. Prevzemajo pogled in razkrivajo tudi njuno

notranjost. Ta na posreden način zaživi v likovnih kreacijah.

Ustvarjanje je zanju »carpe diem« - in izkoristita vsak dan znova ter

se poklanjata življenju in se ga veselita, tako likovnega kot

osebnega. Preko njunih del pa se vse to širi in prenaša na gledalce.

 

Anamarija Stibilj Šajn

univ. dipl. um. zg.